Ljudje z demenco, še posebej v napredovalnih fazah bolezni, pogosto izgubijo sposobnost priklica konkretnih dogodkov iz vsakdanjega življenja. A čeprav se ne spomnijo, kaj se je zgodilo, njihova čustvena odzivnost ostaja presenetljivo živa.

Ugotovljeno je bilo, da so se osebe z Alzheimerjevo boleznijo še dolgo po gledanju čustveno obarvanih filmskih prizorov čustveno odzivale, čeprav se samega prizora niso več spomnile. To pomeni, da čustveni vtis določenega dogodka ostane prisoten tudi takrat, ko se zavestni spomin nanj že izgubi.

Zato ima čustveno okolje, ki ga ustvarimo, izjemno močan in dolgotrajen vpliv na počutje ljudi z demenco.

Morda se ne bodo spomnili nas ali naših besed, a bodo globoko v sebi čutili, kakšne občutke smo v njih vzbudili. In ravno to šteje. Zato je še toliko pomembneje, da ob njih ustvarjamo okolje topline, spoštovanja in ljubezni.

Če skrbiš za nekoga z demenco, si zapomni: tvoja prisotnost, tvoj ton glasu, tvoj nasmeh – vse to pusti pečat, ki ostane tudi takrat, ko besede in dogodki zbledijo.